Ko govorimo o dostopnosti, najprej pomislimo na prostor.
Na to, ali lahko nekdo sploh pride do vrat, vstopi v stavbo, najde pravo pot in se v prostoru znajde.

A dostopen prostor ni samo klančina ali dvigalo.
Gre za vprašanje, ali se v prostoru počutimo varne, dobrodošle in samostojne.

Za nekoga je ovira stopnica.
Za drugega slaba osvetlitev, nečitljive oznake ali preveč zapletena orientacija.

Zato danes ne govorimo več o prilagoditvah za »posebne skupine«, ampak o prostorih,

ki so od začetka zasnovani tako, da jih lahko uporablja vsakdo – starejši, gibalno ovirani, slepi in slabovidni, starši z vozički, pa tudi tisti, ki se v prostoru znajdejo prvič.

Dostopen prostor pomeni:
»Tukaj lahko sodelujem.«